Začelo se je s preprosto nalogo: mojemu očetu, ki živi na drugem koncu države sem morala poslati paket. Zdelo se je enostavno – spakiraš stvari v škatlo, napišeš naslov in oddaš paket. A ta paket je bil je več kot škatla. Bil je začetek mojega razumevanja, kaj logistika v resnici sploh je.

Pakete sem pošiljala že večkrat. Vedno so prispeli v nekaj dneh. Tokrat paketa kar ni in ni bilo. Minil je že sedmi dan in zdaj sem bila prepričana, da se je izgubil. Ko sem klicala kurirja, so preverili paket po sledilni številki. Sistem je pokazal, da je paket v tranzitu. V tranzitu? Kaj pravzaprav to pomeni? Kje je paket? Na katerem tovornjaku?

Imela sem več vprašanj, kot mi jih je lahko kurir odgovoril. Nekaj telefonskih klicev kasneje sem se znašla v meni do takrat neznanem svetu, ki se mu reče logistika. O logističnih procesih do zdaj nisem vedela skoraj nič. Govorili so mi o distribucijskih centrih, pretovornih točkah in celo o kritični točki preobremenjenosti skladišča. Samo debelo sem gledala, vse kar sem želela je, da se moj paket najde. Ker pa me je ves ta proces začel zanimati, sem namesto frustracije začela postavljati vprašanja:

– Kako je logistika organizirana, za kakšen proces gre?
– Kako je možno slediti tisočim paketom hkrati?
– Kako je možno da podjetje ve, kje je vsak paket?

To je bil trenutek, ko sem začela razmišljati popolnoma drugače. Logistika ni le dostava paketov iz ene točke na drugo, za tem stoji cel proces in nešteto ljudi. Gre za veliko načrtovanja in usklajevanja, pa tudi reševanja težav, ko gre za izgubljen paket, kot je moj. Razumela sem, da je vsaka minuta ključnega pomena, saj je lahko vsaka zamuda domino efekt v celotni verigi. Ta izgubljeni paket me je naučil več, kot sem pričakovala. Naučil me je, da je logistika srce organizacije in motor, ki skrbi, da paketi pridejo na pravo mesto ob pravem času. In moja pošiljka? Našla se je nekaj tednov kasneje. Bil je zmečkan, a nepoškodovan. Morda ni prišel pravočasno, a dal je lekcijo, ki je nikoli ne bom pozabila.